Depresivna motnja ali sindrom dislokacije je bolezen, v kateri se oseba počuti odklopljeno od svojega telesa, kot da bi bil zunanji opazovalec samega sebe. Pogosto je, da obstajajo tudi simptomi derealizacije, kar pomeni spremembo v zaznavanju okolja, ki ga vključuje, kot da je vse okoli nerealno ali umetno.
Ta sindrom se lahko pojavi nenadoma ali postopoma, čeprav se lahko pojavi pri zdravih ljudeh, v stresnih situacijah, intenzivnem utrujenosti ali uživanju drog, je zelo povezan s psihiatričnimi boleznimi, kot so depresija, anksiozna motnja ali shizofrenija ali nevrološke bolezni kot so epilepsija, migrena ali poškodbe možganov.
Za zdravljenje motenj dislokacije je potreben nadaljnji nadzor s psihiatrom, kar bo vodilo k uporabi zdravil, kot so antidepresivi in anksiolitiki, ter psihoterapija.
Glavni simptomi
V motnji depersonalizacije in derealizacije oseba spreminja svoja čustva na spremenjen način in razvija simptome, kot so:
- Občutek, da ste zunanji opazovalec svojega telesa ali da telo ne pripada tebi;
- Pojem, da je ločen od samega sebe in okolja;
- Občutek nenavadnosti;
- Če pogledaš v ogledalo in se ne prepoznaš;
- Da bi bili v dvomih, če bi jim nekaj stvari resnično zgodilo ali če bi te stvari sanjale ali si zamišljale.
- Biti nekje in ne vedo, kako je prišlo ali nekaj naredil in ne spominjam, kako;
- Ne priznajte nekaterih družinskih članov ali se ne spomnite pomembnih življenjskih dogodkov;
- Brez čustev ali občutek bolečine v določenih časih;
- Občutek, kot da sta dve različni osebi, ker spremenita svoje vedenje iz ene situacije v drugo;
- Občutek, kot da bi bilo vse zamegljeno, tako da se ljudje in stvari zdijo daleč ali preveč zamegljeni, kot da bi sanjali o budnosti.
Tako lahko v tem sindromu oseba občutek, da so sanjarjenje ali da tisto, kar doživljajo, ni resnična, zato je običajen, da se ta sindrom zamenja z nadnaravnimi dogodki.
Pojav motnje je lahko nenaden ali postopen, pri drugih psihiatričnih simptomih, kot so spremembe razpoloženja, anksioznost in druge psihiatrične motnje. V nekaterih primerih lahko depersonalizacija predstavlja posamezne epizode, za več mesecev ali let, nato pa postane neprekinjena.
Kako potrditi
V primeru simptomov, ki kažejo na motnjo depersonalizacije, se je treba posvetovati s psihiatrom, ki lahko pri ocenjevanju intenzivnosti in pogostnosti teh simptomov potrdi diagnozo.
Pomembno je vedeti, da ni nekaj neobičajnega za nekatere simptome, ki kažejo, da se ta sindrom pojavi sam, enkrat ali drugače, vendar, če so vztrajno ali se pojavljajo, morate biti zaskrbljeni.
Kdo ima več tveganja
Sindrom depersonalizacije je pogostejši pri ljudeh z naslednjimi dejavniki tveganja:
- Depresija;
- Panični sindrom;
- Shizofrenija;
- Nevrološke bolezni, kot so epilepsija, možganski tumor ali migrena;
- Intenziven stres;
- Emotionalno maltretiranje;
- Dolga obdobja pomanjkanja spanja;
- Trauma v otroštvu, zlasti maltretiranje ali fizično in psihično zlorabo.
Poleg tega se ta motnja lahko izpelje tudi iz uporabe zdravil, kot je konoplja ali drugih halucinogenih zdravil. Pomembno je vedeti, da so zdravila na splošno zelo povezana z razvojem psihiatričnih bolezni. Razumeti vrste drog in njihove zdravstvene posledice.
Kako je zdravljenje opravljeno?
Depersonalizacijska motnja ima zdravilo, njeno zdravljenje pa vodi psihiater in psiholog. Psihoterapija je glavna oblika zdravljenja in vključuje psihoanalitične tehnike in kognitivno-vedenjske terapije, na primer, ki so zelo pomembni za uravnavanje čustev in zmanjševanje simptomov.
Psihiatrični zdravnik lahko tudi predpisuje zdravila, ki pomagajo nadzirati anksioznost in nihanje razpoloženja z zdravili z anksiolitičnimi ali antidepresivi, kot so npr. Clonazepam, Fluoxetine ali Clomipramine.
