Molekularna diagnoza ustreza nizu molekularnih tehnik, katerih namen je prepoznati spremembe v DNA, ki so lahko na primer genetske bolezni ali rak. Poleg tega se molekularne tehnike široko uporabljajo za identifikacijo in potrditev nalezljivih bolezni, saj predstavljajo hitrejšo in natančnejšo diagnostično metodo.
Molekularna diagnosticiranje je drago in zato ga zdravniki ne pogosto zahtevajo, vendar pa daje natančne rezultate glede prisotnosti spremembe, načina, kako lahko moti delovanje organizma in odziv bolnika na bolezen. zdravljenje.
Za kaj je to
Molekularno diagnozo je mogoče izvesti z več cilji, pri čemer so glavne:
- Identifikacija mutacij, povezanih z levkemijo, kot je identifikacija translokacije BCR-ABL, ki je značilna za kronično mieloično levkemijo (CML);
- Mutacije, značilne za hematološke bolezni, kot so dedna hemohromatoza, polycythemia vera, esencialna trombocitemija in trombofilii, na primer - razumeti, kaj je trombofilija in kako se zdravljenje izvaja;
- Molekularne spremembe, ki kažejo na nastanek raka, na primer kolorektalni, pljučni, dojčni in možganski rak;
- Diagnoza nalezljivih bolezni, kot so hepatitis, uretritis, toksoplazmoza, leishmaniasis itd., Poleg identifikacije virusa HPV .
Molekularna diagnoza, kljub temu, da je v primerjavi z drugimi diagnostičnimi tehnikami drago, je natančnejša, ker je sposobna obvestiti spremembo, ki se nanaša na določeno bolezen, in stopnjo vpliva te spremembe v organizmu, kar pomaga pri zdravljenju osebe.
Poleg tega, da se uporabljajo za diagnozo različnih bolezni, se molekularne tehnike uporabljajo tudi za oceno odziva na zdravljenje, še posebej pri ljudeh z rakom, ki so eden od najučinkovitejših metod, ki kažejo na razvoj bolezni in ponovitev bolezni.
Kako je to storjeno
Molekularno diagnozo je mogoče izvesti s katerimkoli vzorcem, zdravnik pa mora biti obveščen o bolnikovem stanju, ki je lahko urin, slaja ali večinoma kri. Ni nujno, da se pospešijo ali kakšne druge priprave za pregled.
Vzorec se zbere in pošlje v laboratorij skupaj z zdravnikovim nasveti, ki sporočajo izpit ali vrsto raziskav, ki jih je treba opraviti. Izvedena molekularna tehnika je odvisna od zahtevanega pregleda in vključuje vrsto natančnih postopkov, katerih končni cilj je ugotoviti prisotnost ali odsotnost spremembe, ki jo zahteva zdravnik.
Običajno se uporablja samo majhna količina vzorca, ostalo pa se shrani tako, da se po potrebi ponovi preskus.
Oglejte si, katere so glavne molekularne tehnike
PCR
PCR, kratka za reakcijo verige polimeraze, je molekularna tehnika, ki sestoji iz pomnoževanja fragmenta genskega materiala, naj bo to DNA ali RNA, s ciljem odkrivanja mutacij in s tem pomoči pri diagnostiki bolezni.
Ta tehnika je narejena iz ekstrakcije in čiščenja genskega materiala, ki se nato postavi v mešanico, pri kateri je ena od sestavin omejevalni encim, ki se spreminja glede na zahtevani pregled in katerega naloga je, da se material razreži na drobce za identifikacijo možne genske spremembe. Mešanica se postavi v termocikel, ki je naprava, ki deluje po temperaturni variaciji, ki jo strokovnjak po pregledu in na ta način omogoča ojačitev genskega fragmenta. V primeru konvencionalne PCR po proizvodnji PCR produkta podvržemo elektroforezi, ki je molekularna tehnika, ki temelji na masi in velikosti delcev, kar pomeni, da se po teh značilnostih oblikuje vzorec pasov, katerih analiza je izvedena ki temelji na pasu pozitivne kontrole, to je v skupini, za katero je znano, da ustreza genetski spremembi.
PCR v realnem času, imenovani tudi qPCR, je vrsta kvantitativne PCR, ki je poleg identifikacije genetske spremembe sposobna dati informacije o izražanju genov, to je, koliko je spremenjeni gen izražen v organizmu, zato se lahko uporablja za pomoč pri diagnostiki in spremljanju zdravljenja. PCR v realnem času ne zahteva elektroforeze, celoten postopek ojačanja in analize genskega materiala opravi aparat, rezultat pa razlaga usposobljen zdravstveni delavec.
Sequencing
Sequencing je molekularna tehnika, ki je sestavljena iz določanja nukleotidne sekvence DNA. Sequencing izhaja iz PCR podobne reakcije, vendar v mešanici amplifikacije dodamo nukleotide, modificirane z dodatkom fluorokromov, da se kot material pomnožijo modificirani nukleotidi, vključeni v DNA in generirajo več fragmentov, ki ustrezajo izdelku zaporedja.
Reakcijski produkt postavi v napravo, imenovano sekvenčnik DNA, pri čemer se kot fragmenti udari laserski aparat, so fluorokromi vzbujani, ki oddajajo fluorescenco, kar je označeno z aparatom s pomočjo vrhov, vsakega ustreznega vrha na nukleotid. Ob koncu reakcije bo oprema obveščala o sekvenci DNA, s čimer bo zdravniku pomagala pri diagnostiki genskih bolezni.