Po mnenju Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) je paliativna oskrba niz nege, namenjene osebi, ki trpi zaradi resne ali neozdravljive bolezni, in tudi njihove družine, da bi ublažila njihovo trpljenje, bivanje in kakovost življenja.
Vrste oskrbe, ki se lahko vključijo, so:
- Prepoznati in zdraviti fizične simptome, ki so lahko neprijetni, kot so bolečina, težko dihanje, bruhanje, slabost ali nespečnost;
- Ugotovite in skrbite za negativne psihološke občutke ali simptome, kot so stisko ali žalost;
- Upoštevati in podpirati obvladovanje konfliktov ali socialnih težav, ki lahko ogrozijo oskrbo, na primer pomanjkanje oskrbe;
- Prepoznati in podpreti duhovna vprašanja , kot so nudenje verske pomoči ali smernice glede pomena življenja in smrti.
Vse te oskrbe ne more nuditi le zdravnik, ampak mora biti tudi skupina, sestavljena iz zdravnikov, medicinskih sester, psihologov, socialnih delavcev in drugih strokovnjakov, kot so fizioterapevti, poklicni terapevti, strokovnjaki za prehrano in kaplan ali drugi duhovni predstavnik.
V Braziliji paliativno oskrbo že ponujajo številne bolnišnice, še posebej tiste z onkološkimi storitvami, vendar je še vedno veliko pomanjkanja strokovnjakov in ekip, namenjenih njegovemu izvajanju, saj v idealnem primeru bi morale obstajati ekipe, ki so na voljo za oskrbo v splošnih bolnišnicah, ambulantnih obiskih in celo doma.
Kdo potrebuje paliativno oskrbo
Paliativna oskrba je usmerjena na vse ljudi, ki trpijo zaradi življenjsko nevarnega stanja, ki se sčasoma poslabša in je znano tudi kot terminalna bolezen. Tako ni res, da se to skrbi, ko ni več "nič storiti", ker se lahko še vedno nudi bistvena skrb za dobro počutje in kakovost življenja osebe, ne glede na njihovo življenjsko dobo.
Nekateri primeri primerov, v katerih se uporablja paliativna oskrba, pa naj gre za odrasle, starejše ali otroke, vključujejo:
- Rak;
- Nevrološke degenerativne bolezni, kot so Alzheimerjeva, Parkinsonova, multipla skleroza ali amiotrofična lateralna skleroza;
- Druge kronične degenerativne bolezni, kot je hudo artritis;
- Bolezni, ki povzročajo okvaro organa, kot so kronična ledvična bolezen, bolezen srčne bolezni, pnevmopatija, bolezen jeter, med drugim;
- Napredni AIDS;
- Kakšne druge življenjsko nevarne situacije, kot so huda poškodba glave, nepopravljiva koma, genske bolezni ali neozdravljive prirojene bolezni.
Paliativna oskrba služi tudi skrbi in podpori družinam ljudi, ki trpijo zaradi teh bolezni, s podporo pri oskrbi, reševanju socialnih težav in boljšem žalju, pri situacijah, kot je posvetitev skrbi za nekoga ali se ukvarjajo z možnostjo izgube ljubljenega, so težke in lahko povzročijo veliko trpljenja v družini.
Kakšna je razlika med paliativno oskrbo in evtanazijo?
Medtem ko evtanazija predlaga predvidevanje smrti, paliativna oskrba ne podpira te prakse, kar je v Braziliji nezakonito. Vendar pa tudi ne želijo odložiti smrti, temveč predlagajo, da se neozdravljivi bolezni omogoči, da sledi svoji naravni poti, in zato nudi vso podporo, da se vsakemu trpljenju izognemo in zdravimo in s tem dostignemo konec življenja. Razumeti razlike med eutanazijo, ortanazijo in distanazijo.
Tako kljub temu, da ne odobri evtanazije, paliativna oskrba ne podpira prakse zdravljenja, ki se šteje za neumno, to je tistih, ki nameravajo le podaljšati življenje osebe, vendar tega ne bodo izločile, kar bi povzročilo bolečino in napad na zasebnost.
Kako prejemati paliativno oskrbo
Paliativno oskrbo pokaže zdravnik, da bi se prepričal, da so opravljeni, ko pride čas, je pomembno, da se pogovorite z medicinskim osebjem, ki spremlja bolnika, in pokažejo zanimanje za tovrstno oskrbo. Tako je jasna in odkrita komunikacija med pacientom, družino in zdravniki o diagnostiki in možnostih zdravljenja katerekoli bolezni zelo pomembna za opredelitev teh težav.
Obstajajo načini za dokumentiranje teh želja z dokumenti, imenovanimi "Advance Directives", ki omogočajo osebi, da svoje zdravnike obvesti o zdravstveni oskrbi, ki jo želijo, ali ne želijo prejemati, če se iz katerega koli razloga znajdejo ne more izraziti želje glede zdravljenja.
Tako Zvezni svet za medicino navaja, da lahko vnaprejšnjo direktivo o volji vnese zdravnik, ki spremlja bolnika, v zdravstveni kartoteki ali v zdravstveni kartoteki, če je to izrecno dovoljeno, in ni nobenih prič in podpisov, ima javni veri in njegova dejanja po svojem poklicu pravni in pravni učinek.
Prav tako je mogoče v pisarno notarja pisati in registrirati dokument, imenovan "živa volja", v katerem lahko oseba razglasi te želje, pri čemer navede, na primer, željo, da se ne bodo izvajali postopki, kot so aparati za dihanje, hranjenje skozi cevi ali prehajanje na primer s postopkom kardiopulmonalne oživitve. V tem dokumentu lahko navedete tudi zaupanja vredno osebo, da se odloča o poteku zdravljenja, ko ne morete več odločati.
